header
sloeng

Kuba Marec 2012

Let iz Münchna v Varadero, nato road trip do Havane, naprej do Viñalesa, Cienfuegosa, Trinidad de Cuba ter nazaj v Varadero. Kmalu po tem pa ponoven let v München.


Z Majo sva na začetku leta 2012 začela planirati potovanje. To bi bilo najino prvo potovanje v bolj oddaljene kraje. V prejšnjih letih sva večkrat obiskala Grčijo, Španijo, bila v Tuniziji in podobno, tokrat pa sva se odločila da obiščeva malo bolj eksotične kraje. Takoj sva se odločila, da greva nekam v Karibe. Najprej je bilo sicer govora o Hondurasu, ampak sva se kasneje odločila za Kubo. In ni nama žal :)

Že v januarju sva kupila letalske karte ter za prvo noč na Kubi rezervirala hotel v Varaderu. Naredila sva plan, da prvo noč prespiva v hotelu v Varaderu, potem pa se kakor veva in znava napotiva proti Havani. Na Kubi je najbolje spati v t.i. casa particular, ki jih imajo Kubanci na voljo za turiste. To je v bistvu soba, opremljena s svojo kopalnico in včasih tudi s hladilnikom, ki je del domovanja gostitelja. Cene se gibljejo (toliko sva plačevala midva) od 30 do 35 CUC. CUC (Cuban convertible) je valuta, ki je na voljo za turiste in je 1:1 z ameriškim dolarjem. Je pa potrebno paziti, da ti v menjalnici ne dajo njihovega nacionalnega denarja, ki je vreden precej manj. V glavnem, ko sva pristala v Varaderu je bilo najprej potrebno najti prevoz do hotela. Doma sva se z Majo približno dva tedna malo učila špansko, kar je bilo dovolj, da sem znal vprašati avtobusarja, če vozi do najinega hotela. Po približno 35 urah brez spanja, sva bila tako utrujena, da sva šla takoj spat. Zaradi časovne razlike sva naslednje jutro vstala že ob 4ih zjutraj in šla na plažo gledat sončni vzhod. Po zajtrku sva se s taxijem napotila do avtobusne postaje Viazul, kjer sva iskala možne načine kako priti v Havano. Do naju je pristopil nek Kubanec ter nama ponujal prevoz. Najprej sva odklonila in šla na postajo vprašat koliko stane prevoz do Havane, nato pa sva šla nazaj na parkirišče in spraševala taxiste za koliko naju peljejo v Havano. Na koncu sva se zmenila z nekim mladim taxistom, ki je imel črn neoznačen taxi. No ja :), cena je bila ugodna - okoli 20 CUC za oba skupaj. Tako za 'filing', Havana je okoli 150 km oddaljena od Varadera. Poleg naju sta šla v taxi še neka gospa ter nek fant, ki sta zasedla sedeže spredaj pri vozniku, z Majo pa sva se usedla zadaj. Moram reči, da sem bil na začetku malce skeptičen glede taxija, ampak sem ob pogledu skozi okno taxija med vožnjo pozabil na to. Vse dokler nas ni ustavila policija. Takoj sem pomislil na to, da taxi ni označen, tako da sem pripravil svoj in od Maje potni list in upal na najboljše. Ko je policaj prišel do avtomobila pa je le spregovoril nekaj besed z voznikom, nakar mu je voznik dal v roke nekaj denarja in že smo bili nazaj na cesti. Naju z Majo še pogledal ni :)

V Havani naju je taxist odložil na pravem naslovu, katerega sva mu uspela razložiti z najino polomljeno in praktično neobstoječo španščino. V casi, nama je zelo prijazna lastnica Loli razkazala svojo hižo ter nama opisala Havano in priporočila restavracije, kjer se da za zmerno ceno nekaj dobrega pojest. Naslednje tri dni sva uživala v Havani, spoznala nekaj ljudi (tudi enega slovenca, ki je bil v isti casi kot midva), spila nekaj mojitov in piña colad, nato pa sva se z avtobusom odpravila v Viñales.


Viñales nama je bil všeñ že takoj ko sva stopila z avtobusa. Na postaji naju je čakala gospa - žena lastnika case v kateri sva bila nastanjena v Viñalesu. Kak dan preden sva odšla iz Havane je Loli po telefonu poklicala to caso, kontakt pa sem dobil od sestrinih prijateljev, ki sta že bila na Kubi. Gospa naju je pripeljala v caso in tam naju je pričakal gospod, ki se je predstavil kot señor Juanito Mojito de casa Mojito. Takoj nama je bil všeč :). Vprašal naju je kaj ſeliva za večerjo in glede na to da sva imela tisti dan obletnico, sva se odločila za jastoga na žaru (kar je bilo nekaj najboljšega kar sem kdaj jedel). Pred večerjo sva šla jahat z vodičem, ki je zgledal, kot da je ušel iz španske nadaljevanke. Ustavili smo se v sušilnici tobaka in jamah s podzemno reko, v katero se je šla Maja kopat, jaz pa sem se vzdrčal. Večerja je bila, kot sem omenil, odlična, prav tako pa tudi kar nekaj mojitov, ki nama jih je señor Juanito pripravil. Naslednji dan sem čutil zakaj kavboji v vseh westernih hodijo na O :) Viñales je bil super in z Majo sva si prisegla, da če se še kdaj vrneva na Kubo, se bova vsekakor ustavila tudi v Viñalesu v casi Mojito.

Naprej z avtobusom v Cienfuegos.


/

Cienfuegos na naju ni pustil nekega posebnega vtisa. Pač manjše mesto ob morju, tako da sva šla raje na plažo. Od tu sva šla naprej v Trinidad de Cuba.



Trinidad de Cuba je zanimiva manjša kavbojska vas. Do luštne plaže je peljal avtobus. V Trinidadu sva prvič videla kako izgleda državno praznenje blagajn na Kubi. Pripelje se oklepno vozilo, ven poskačejo vojaki z nekim težkim orožjem. Dva počakata zunaj pri vratih, dva pa izpraznita blagajno, nato pa se vsi odpeljejo do naslednje trgovine. Zanimivo, ni kaj.

Po Trinidad-u de Cuba sva odšla nazaj v Varadero na trodnevni počitek ob plaži. Pač resort, za katerega Kubanci pravijo, da ni prava Kuba in tu sva videla zakaj - polno Američanov in Rusov, ki polnijo svoje trebuhe z allinclusive hrano ter alkoholom. Ker nama tu ni bilo tako zanimivo, sva čas izkoristila za branje na plaži.

Po treh dneh sva odletela nazaj v München ter nato z GoOpti-jem v Ljubljano.